6. december - prvi datum, ki si ga premnogi otroci zapomnijo, je 6. december, god sv. Miklavža, kakor pravimo sv. Nikolaju, ki je bil v 4. stoletju škof v mestu Mira v Mali Aziji (današnji Demre v Turčiji). Na predvečer svojega godu hodi ta svetnik – kakor otroci v svoji nedolžni preprostosti verujejo – s svojim spremstvom, angeli in parkeljni, od hiše do hiše in prinaša pridnim otrokom darila, porednim pa šibe. Marsikje god svetega Miklavža porabijo za dan krščanske dobrodelnosti: z materialnimi darovi se spomnijo zapuščenih, revnih in osamljenih otrok. Tudi v naših družinah bi lahko otrokom ob takih priložnostih odpirali srca za potrebe ljudi, ki živijo okrog nas.
Kako da je ta svetnik postal tak prijatelj otroških src? Prav veliko zgodovinskih podatkov iz njegovega življenja ni, več nam o njem povedo prisrčne legende. Trdno je dejstvo, da je bil Nikolaj škof v Miri, kjer je v visoki starosti umrl okoli leta 350, potem ko se je z drugimi škofi udeležil koncila v Niceji leta 325. Pobožnim staršem se je rodil potem, ko sta bila že dolgo poročena in sta izgubila upanje na potomce. Bila sta dobra in usmiljena človeka, odprta za reveže. Sin Nikolaj (‘zmaga ljudstva“ pomeni njegovo ime) ju je v tem posnemal. Ko sta mu starša zapustila lepo premoženje, ga je razdelil med reveže, sam pa je postal redovnik.
Sveti Nikolaj je eden najbolj češčenih svetnikov vzhodne Cerkve; bolj kot njega častijo le Mater Božjo. V carski Rusiji so svetnikov spomin slavili z dvema praznikoma: 6. decembra, ko je spomin njegove smrti, in 9. maja, ko je spomin prenosa njegovih posmrtnih ostankov. Leta 1086 so namreč pomorščaki iz italijanskega mesta Bari v Miri ukradli njegove zelo češčene relikvije in jih prenesli v svoje mesto, kjer so še danes (Italijani mu pravijo ‘san Nicola di Bari’).
Prve cerkve v čast sv. Miklavžu so postavljali ob vodah. Ljubljanska stolnica, ki je posvečena sv. Nikolaju, je bila prvotno cerkev ljubljanskih ribičev in čolnarjev. Na Slovenskem je temu ljubljenemu svetniku posvečenih največ cerkva – okroglo 120. V mnogih so naslikani prizori iz legend o njegovem življenju.
V dvajsetem stoletju se je skoraj po vseh slovenskih pokrajinah utrdilo miklavževanje – obhod Miklavža s spremstvom na predvečer svetnikovega godu. Kmalu po drugi svetovni vojni so oblastniki Miklavža pregnali in namesto njega iz Rusije pripeljali Dedka Mraza. V samostojni Sloveniji se lepi običaj miklavževanja spet obnavlja.
