Na zimskih počitnicah

• Tudi na najkrajših vožnjah majhnega otroka v varnostnem sedežu pripnemo s 5-točkovnim sistemom varnostnih pasov. Med zgornjim trakom pasu in otrokovo ključnico naj bo največ za prst prostora.
• Med 3. in 4. letom starosti začne otrok uporabljati varnostni sedež – jahač, v katerem ga vedno pripnemo s 3-točkovnim varnostnim pasom, ki je že vgrajen v avtomobilu. Zgornji trak varnostnega pasu mora potekati skozi vodilo na jahaču, po sredini otrokove rame in čez prsni koš, spodnji trak pasu pa preko otrokove medenice (ne preko trebuha) in pod obema rogljema jahača.
• V hladnem vremenu otroku najprej slečemo vrhnja debela oblačila, potem ga pripnemo z varnostnimi pasovi in pokrijemo z oblačilom. Če je otrok oblečen v debela oblačila, med naglim zaviranjem ali trkom v sedežu preveč zaniha, kar lahko povzroči nepotrebne poškodbe.

Obleka in čelada

• Otroka oblečemo v zimska vrhnja oblačila (bunda, hlače, rokavice) in obutev, ki so topla in vodoodporna, pod njimi pa naj bo več slojev obleke, npr. smučarsko perilo, puli, pulover ipd., ki jih lahko otroku slečemo, če mu postane prevroče. Šala ne uporabljamo, ker se lahko zaplete v sanke, kar je nevarno za zadavitev.
• Otrok naj vedno uporablja čelado za zimske športe, saj so pri sankanju pogoste ravno poškodbe glave.

Pripomočki za sankanje

• Uporabljamo le sani ali bob. Lesene sani morajo biti gladke, brez trsk, vrvica pa mora biti dovolj močna, da zdrži prevoz osebe. Plastične sani in bob naj bodo izdelani iz kakovostne plastike in brez ostrih robov. Plastični bob je na snegu zelo hiter, zato uporabljamo le takega, na katerem se da dobro zavirati.
• Na snežni lopati ali krožniku je zaviranje težje zaradi hkratnega drsenja po pobočju in vrtenja lopate okrog svoje osi, zato je večje tudi tveganje za trk z drugimi osebami na sankališču in za poškodbe. Snežne lopate in krožniki so primerni le za predšolske otroke v starosti 4-5 let in mlajše šolarje.

Izberemo primerno pobočje za sankanje

• Pobočje naj bo zmerno strmo (z nagibom do 30°) in naj ima dolgo ravnino v izteku, da lahko sanke ustavimo.
• Primerna so le pobočja, na katerih ni ovir, npr. dreves, skal, ograj, in se strmina sankališča ne izteče na cesto, v potok ali na prostor, kjer stojijo ljudje.
• Pobočje naj bo zasneženo in ne poledenelo, ker se otrok ob padcu na trdo ledeno podlago lahko poškoduje.
• Ne dovolimo, da bi si otroci na sankališču zgradili umetno odskočišče.

Pravila varnega sankanja

• Otroke do 12. leta starosti je treba imeti ves čas na očeh, tako da lahko v primeru poškodbe odrasla oseba takoj nudi prvo pomoč in/ali pokliče nujno medicinsko pomoč.
• Pri spustu naj bo na saneh le en otrok hkrati. Predšolski otroci naj se vedno sankajo skupaj z odraslo osebo, saj še niso sposobni za samostojno vožnjo s sanmi.
• Otrok se naj spušča na saneh tako, da sedi z nogami naprej in gleda v smeri vožnje. Ne dovolimo, da bi se s sanmi spustil v ležečem položaju z glavo naprej, ker se tako močno poveča tveganje za poškodbe glave.
• Naučimo ga, naj se v primeru, če sani ali boba ne more ustaviti z zaviranjem, zvali z njega vstran v sneg.
• Otrok naj se s sanmi ali bobom spusti po sredini sankališča, ob izteku proge se čim prej umakne ob stran in se ponovno povzpne ob robu sankališča, pri čemer opazuje dogajanje na hribu.
• Otrok naj snežno lopato ali krožnik uporablja le na blagih strminah (brez grbin), ki so zasnežene z mehkim snegom. Tam ni mogoče doseči velikih hitrosti in je tveganje za poškodbe zaradi udarcev ob trdo podlago manjše.

Ne pozabimo

• Sončni žarki se močno odbijajo od snežne podlage, tudi v oblačnem vremenu, zato otroka namažemo s kremo za zaščito pred soncem z visokim zaščitnim faktorjem in mu nadenemo smučarska očala, ki zagotavljajo 100% zaščito oči pred UVA in UVB sončnimi žarki.
• Zaradi suhega mrzlega zraka otrok hitro dehidrira. Običajno sam ne čuti žeje, zato mu večkrat ponudimo napitke, npr. vodo iz pipe, nesladkan čaj.

Obleka, čelada in ščitniki

• Otroka oblečemo v primerna zimska vrhnja oblačila (bunda, hlače), ki so topla in vodoodporna, pod njimi pa naj bo več slojev obleke, npr. smučarsko perilo, puli ipd., ki jih lahko otroku slečemo, če mu postane prevroče. Na rokah naj ima rokavice, ki ščitijo prste pred mrazom in poškodbami.
• Vedno naj uporablja čelado za zimske športe ter ščitnike za zapestja, komolce in kolena, saj so pri drsanju pogoste ravno poškodbe glave in rok.

Drsalke

• Drsalke naj bodo prave velikosti in se dobro prilegajo gležnjem. Če so prevelike, otrok na ledu težje lovi ravnotežje, poveča pa se tudi tveganje za poškodbe. Če so drsalke premajhne, pa lahko pride do ozeblin zaradi slabšega pretoka krvi v stopalih.
• Pred drsanjem je treba preveriti, ali so rezila drsalk dobro nabrušena, ker so topa in/ali zarjavela rezila pogosto vzrok za padce.

Izberemo primerno drsališče

• Najbolj varno je, da z otrokom drsamo na urejenem drsališču.
• Drsanje z otrokom na ribnikih in jezerih se odsvetuje, ker je vedno zelo nevarno, saj težko ocenimo debelino ledu. Za varno drsanje posameznika mora biti ledena površina debela vsaj 15 cm, za skupino drsalcev pa 20 cm.

Pravila varnega drsanja

• Otrok naj bo na drsališču vedno pod nadzorom odrasle osebe.
• Upoštevamo pravila drsališča in otroku razložimo, naj vedno drsa v isti smeri kot ostali drsalci.
• Otroci so v večji nevarnosti, da se poškodujejo, ker so majhni in jih drugi drsalci ponesreči zlahka odrinejo. Otrok naj drsa na varni razdalji od ostalih drsalcev in se izogiba gneči.
• Če je otrok v drsanju še začetnik, bo večkrat padel preden bo obvladal lovljenje ravnotežja, zato naj ga spremlja odrasel drsalec, ali pa naj otrok drsa ob robu drsališča, da se lahko prime za ograjo.
• Preden gre na led, otroka naučimo, kako naj pravilno pade in se pobere, ker je tako tveganje za poškodbe manjše. Vadi naj, da bo ob izgubi ravnotežja počepnil (zmanjšal višino padca) in se zakotalil na tla, namesto da bi se skušal ujeti na roke. Potem mora čim prej vstati, da se ostali drsalci ne zaletijo vanj. Najlažje je, da se postavi na roke in kolena, potem pa previdno dvigne na noge.
• Če otrok postane utrujen, naj si vzame počitek, ker so zaradi utrujenosti poškodbe pogostejše.

Ne pozabimo

• Zunaj otroka namažemo s kremo za zaščito pred soncem z visokim zaščitnim faktorjem in mu nadenemo smučarska očala, ki zagotavljajo 100% zaščito oči pred UVA in UVB sončnimi žarki.
• Zaradi suhega mrzlega zraka otrok hitro dehidrira. Običajno sam ne čuti žeje, zato mu večkrat ponudimo napitke, npr. vodo iz pipe, nesladkan čaj.

Priprave na smučanje in deskanje

• Otroci naj bodo dobro telesno pripravljeni, zato se z njimi že poleti in jeseni redno rekreiramo. Skupaj izvajamo ustrezne vaje, da bo otrok okrepil in razvil koordinacijo, moč, hitrost, ravnotežje, gibljivost in vzdržljivost, ki so potrebni, da se na smučeh ne utrudi prehitro, manjše pa bo tudi tveganje za poškodbe.

Obleka, čelada in druga varnostna oprema

• Smučarska oblačila naj ne prepuščajo vode in vetra. Rokavi naj se prilegajo zapestjem, ovratnik pa naj se zapenja do brade. Oblačila ne smejo biti preohlapna, ker se lahko zataknejo ob sedež na sedežnici, zapletejo v sidro ali smučarske palice, iz istega razloga so nevarni tudi dolgi šali. Pod smučarskimi oblačili naj ima otrok več slojev obleke, npr. smučarsko perilo, puli, pulover ipd., na rokah pa smučarske rokavice.
• Oči zaščitimo s smučarskimi očali, še posebej kadar je zelo hladno ali sneži. Imajo naj oznako (certifikat), da zagotavljajo 100% zaščito pred UVA in UVB žarki.
• Zakon o varnosti na smučiščih določa, da morajo otroci do vključno 14. leta starosti pri smučanju in deskanju obvezno uporabljati smučarsko/deskarsko čelado. Prepričamo se, da ima otrok dobro zapet pašček pod brado, da se mu čelada ob padcu ne bi snela z glave. Uporaba čelade se priporoča tudi mladostnikom in odraslim, ki smo jim za vzgled.
• Pri deskanju na snegu se poleg čelade priporoča tudi uporaba ščitnikov za hrbet (želva), zapestja in kolena, saj so poškodbe zapestja, podlakti in kolena pri deskarjih najpogostejše.

Oprema za smučanje in deskanje

• Pred smučarsko sezono je treba preveriti, ali so smuči in druga oprema v dobrem tehničnem stanju in še primerne za velikost in težo otroka. Najbolje je, da stare smuči nesemo v servis, kjer jih bo strokovnjak pregledal, popravil obrabljene robnike, naravnal vezi in jih pravilno namazal.
• Pri nakupu nove opreme za smučanje ali deskanje upoštevamo nasvete strokovnjaka, saj je premajhna ali prevelika oprema nevarna zaradi večjega tveganja za poškodbe.

Na smučišču

• Če že dolgo časa nismo bili na smučišču je zelo koristno, da osvežimo znanje z nekaj urnim tečajem smučanja ali deskanja. Začetnikom se priporoča, da se vpišejo v tečaj smučanja oziroma deskanja.
• Pred spustom, še posebej v zelo mrzlih dneh, in po vožnji s sedežnico, se skupaj z otroki vedno dobro ogrejemo, saj s tem zmanjšamo tveganje za poškodbe. Mlajše otroke med igro ogrejemo tako, da se z njimi lovimo s smučmi na nogah, izmenično hodimo s kratkimi in dolgimi koraki ter s smučmi poskakujemo. S starejšimi otroki pa lahko delamo že bolj zahtevne ogrevalne vaje in smo pri tem otrokom za vzgled.
• Smučamo le na progah primerne težavnostne stopnje glede na svoje in otrokovo smučarsko znanje in sposobnosti. Pri izbiri proge bodimo pozorni na oznake za težavnostne stopnje smučarskih prog, ki so določene z različnimi barvami na obvestilnih znakih (modra=lahka, rdeča =srednje težka, črna=težka). Če se nam zgodi, da »zaidemo« na progo, ki zaradi svoje težavnosti presega naše sposobnosti, pustimo smuči na nogah, postavimo jih vzporedno z bregom in se z bočnim sestopanjem ob robu proge počasi spuščamo navzdol.
• Smučamo ali deskamo skupaj z otroki tako, da se ves čas vidimo. Če kdo zaostane, se ustavimo in ga počakamo. Morda bo potreboval našo pomoč.
• Vedno smučamo ali deskamo po urejenih smučarskih progah in upoštevamo znake za nevarnost. Hitrost in način vožnje prilagodimo snežnim (moker sneg, poledenele površine) in vremenskim razmeram.
• Na smučišču veljajo FIS pravila varnega vedenja, ki jih je sprejela Mednarodna smučarska zveza. Preberimo jih, razložimo otrokom in jih na smučišču spoštujmo, da v gneči ne pride do nepotrebnih poškodb.